V nizkem štartu

Preden začnem z opisom, kako je kaj s stvarmi tukaj, moram iz sebe spravit občutke, ki so me spremljali na poti do sem. Tiste zadnje, res-tik-pred-zdajci priprave. Septembra so se dnevi obračali kot pri norcih, kljub vsemu pa se mi je zdelo, da mesec ne gre nikamor. Nervoza je naraščala, isto strah in tudi rahla panika, priznam. Skoraj bi mi že bilo lažje vse skupaj odpovedat. Resno. Kaj sploh delam, zakaj, kam sploh grem in še enkrat, zakaj že, so bila vprašanja, ki so se mi nonstop obračala po glavi in mi tudi rahlo kratila spanec. 

Najbolj pa so me bremenili vsi ostali ljudi okoli mene, kakorkoli me boli in me je tudi rahlo sram oz. bolj nerodno, priznati. To, da so mi namenjali toliko pozornosti, me spraševali in zasliševali, vse to mi je bilo konkretno odveč in hotela sem samo mir, bežati in kričati. Delno sem se počutila, ko da umiram in da se vsak hoče še zadnjič poslovit, me pokropit, pošpegat, u name it. Ni mi bilo všeč. Hotela sem mir. Hotela sem čas samo s tistimi, ki mi res največ pomenijo. Hotela sem prazno glavo in trenutek sproščenosti. Sovražim bit v centru pozornosti, ni v mojem stilu. Pa vem, da nihče ni mislil NIČ slabega in vsem sem hvaležna, da so mi pravzaprav namenili svoj čas...samo pač, oh ja, saj sem povedala, da sem čudak, m'kay? :)

Skratka, prišel je trenutek slovesa in dobila sem tudi možnost, da v miru preživim trenutke z najdražjimi. Tik pred odhodom...tisti, ki ste bili takrat z mano, dobro veste, kdo ste in vedite, da mi prav vsi pomenite največ in vas najbolj pogrešam in sem vesela, da smo ta čas preživeli skupaj (jap, rahlo sem sentimentalna, hehe). To sem namreč takrat potrebovala. 

Po slovesu je sledilo čakanje. Čakanje, da bo ura za odhod. Ura za GoOpti, da me odpelje do Dunaja, kjer se je začela moje veliko potovanje. Ma, jebeš, veliko...dolgoooooooo. OMG, sedet na riti skoraj 30 ur je gotovo največji napor, vsaj zame, ker ne maram sedenja. Resno.

Enivej, GoOpti lahko iz te izkušnje priporočam (bili korektni, točni, prijazni in uslužni...gotovo najbolj praktična in tudi ugodna rešitev za prevoze), kljub vsemu, da sem imela manjšo dramo, ker so me zaradi sicer njihove pomote hoteli dostavit na letališče mnogo prepozno in bi ostala na evropskih tleh. Ampak vse se da rešit in se tudi je, tako da sem svojo prvo navezo brez težav ujela in začela let.

O sami poti, pa kaj več...kmalu.:)