2. nov. 2013

To ti je vstop!

Evo, še ena konkretno zamudniška, potem pa obljubim, da bom probala bit čim bolj ažurna in da se mi je v mojih 4 tednih (jap, 4 tedne sem že tu, wow), nabralo kar nekaj zanimivh prigod, zgodbic, idej, doživetij,...u name it.:)

In bom poročala o njih, ampak za prvo pa samo še o samem prihodu, pristanku tukaj. Ne bi drugače pisala o tem, ampak je kar luštna zgodbica, malo drugačen "intro" v državo, kot pri večini. Ampak seveda, tako mora bit oz. je moralo bit, ker pač...to sem jaz. :)

Kot že rečeno, smo v Aucklandu pristali s kako uro in pol zamude, zaradi česar me je malo skrbelo glede Shuttla, ampak sploh ni bilo nobene panike, imajo tak sistem, da ko prideš, prideš in si dostavljen, kamor moraš bit. ;)

Za tiste, ki se na to pot šele odpravljajo ali pa o njej razmišljajo, bo verjetno zanimivo, če malo opišem, kako izgleda postopek na letališču, sploh ker bi človek po opisih na spletnih straneh Carine NZ pričakoval, da je vstop v NZ najbolj zakomplicirana stvar na svetu. Ampak je daleč od tega- po mojih izkušnjah, vsaj. Skratka- prvo počakaš, da letalo pristane. Oh my, kaka ugotovitev, ha?:) Potem izstopiš in se napotiš proti izhodu. Če prideš brez novozeldanskih dolarjev, kot recimo moja malenkost, se prvo ustaviš pri stricu, ki te kljub pozni (ali zgodnji?) uri, pozdravi z nasmeškom in toplo dobrodošlico ter evre spremeni v dolarje. Potem se pomikaš proti izhodu in ves čas te spremljajo koši za smeti, v katere vržeš vso morebitno hrano ali druge nedovoljene stvari. Kar se tega tiče, so precej strogi in zagrožena je kazen $400, kar je nekje okoli 260€. 

Že na samem letalu dobiš v roke t.i. arrival card, ki jo moraš izpolnit. Gre za formular, na katerega vpišeš svoje podatke, na osnovi česa vstopaš v državo in če imaš zraven kaj takega, kar bi moral prijavit. Sama sem bila poštena in sem ''prijavila'' tako zdravila (kar je logično, glede na vse, kar sem morala dati skozi doma) in tudi hrano, ki sem jo imela v kufru, ker pač ta nori pravnik v meni noče tvegat. :)
Potem greš skozi ''prvo'' kontrolo...tam preberejo ta arrival card in če te ima kaj za vprašat, te vpraša. Pri meni je samo prebrala zdravniško potrdilo, zelo na hitro, zelo površno, brez kompliciranja, brez vprašanj. Me vprašala glede hrane in se samo nasmejala, ko sem ji povedala, da imam s sabo samo nekaj (presne) čokolade.:) 
Temu sledi prevzem prtljage. Potem nadaljuješ pot do ''druge'' kontrole, kjer te malo bolj zaslišijo glede hrane, no, vsaj mene so, ker sem jo pač prijavila. Ampak spet, nobene panike. 
Na isti kontrolni točki ti lahko pregledajo tudi čevlje, pred mano so jim skoraj vsem, sama pa verjetno nisem oddajala "težki pohodnik" vibe-a, zato niso nič spraševali. Samo so me poslali na X-ray. No, se pravi ne mene osebno, pač pa mojo prtljago. Ki je vse to ''obsevanje'' prestala brez težav in bili sva svobodni in pripravljeni da stopiva na novozelandska tla.

Letališče je super. Lepo in polno možnosti za dober šoping.:) Sama sem sicer nabavila samo vodo, ker sem bila za umret žejna (to ti naredi letalo- droben nasvet, neprestano pijte, ampak naj bo voda, če je le mogoče. Pomaga zelo).
Kljub raznim prepovedim, omejitvam, grožnjam, vstop v NZ ni noben bav-bav, vsi so zelo prijazni, umirjeni in pripravljeni ustrečt, z nasmeškom na obrazu, brez občutka, da karkoli počnejo prisiljeno ali da jim je kaj odveč. 

In potem voila, sem naenkrat bila zunaj letališča, takoj našla svoj Shuttle, svoj prevoz do hostla. Spet, povsod sama prijaznost in neprisiljena uslužnost. In zdaj zanimiva zgodbica. :)

Komplikacija s hostlom...nikakor nisem mogla odpret škatlice s ključem. Panika? Niti ne, iskreno. Šofer je bil toliko fer, da se je pri vsakem prepričal, da je varno znotraj svoje namestitve in ker meni ni uspelo, njemu pa se je mudilo, mi je rekel, naj skočim nazaj v kombi, da me bo odložil na koncu, ko konča z vožnjami. Ne vem, ali je bila utrujenost, jetlag ali kaj drugega, karkoli je pač že bilo, mi ni povzročalo neke blazne panike. Rahlo me je že skrbelo, to itak, ampak nekako sem vedela, da bo vse ok. In še res je bilo. Kajti prve noči NISEM preživela v hostlu, pač pa pri izredno prijetni in neverjetno prijazni kiwi družini, ki mi je nesebično priskočila na pomoč in mi ponudila zasilno zatočišče in prenočišče. Jap, prav ste prebrali. Imela sem noro srečo, da je isti kombi z mano delil en sila prijazen kiwi, ki dela Avstraliji in se je takrat ravno vračal domov za vikend. Očitno sem se mu morala zasmilit, ker mi je predlagal, da prespim pri njih, češ da imajo extra sobo za goste, ki jo lahko brez skrbi uporabim. Ne vem, kaj sem razmišljala, da sem sprejela. Morda strah, da ne bom mogla v hostel, morda je bila utrujenost, ampak enostavno sem čutila, da mu lahko zaupam in ni mi žal. Njegova žena me je kljub pozni uri brez težav sprejela, mi pokazala v sobo in kopalnico in tako sem spala vse tja do dopoldneva, ko so me prijazno dostavili v hostel in sem lahko iz njihovega telefona poklicala v hostel in uredila zadeve. 
Me je skrbelo, da sem kaj zajebala z rezervacijo in da bom mogoče ostala brez sobe, ampak je bila očitno samo neka manjša jeba z odpiranjem škatle, ker me je soba čakala in sem kasneje v njej preživela teden dni. In še dodatnih pet noči, samo da je bilo zdaj posredi kar nekaj selitev iz ene sobe v drugo.:)

Skratka, ni preveč slabo za vstop v novo državo, da te tako sprejmejo. Kako zelo hvaležna sem tej družini...ma, ni besed, sploh. Njihova neverjetna gostoljubnost, odprtost in prijaznost, so naredile moj prihod na NZ resnično nekaj posebnega in vem, da jim bom večno iskreno hvaležna. Samo upam lahko, da bom kdaj imela možnost, da se jim oddolžim.:)

samo malo naključnih slikic- Aotea Square, Auckland

moj prvi NZ kiwifruit. yummy...ampak samo dokler ne probaš gold kiwifruit, ker potem ješ samo še tega

sky city, auckland



Ni komentarjev:

Objavite komentar