3. feb. 2014

Christchurch, Christchurch

Mislim, da bo več blogov o NZ moralo počakat, da se vrnem domov (kar ne bo več tako dolgo, no), ampak eno mesto pa ga bo dobilo še pred tem. To je Christchurch. Tisto mesto, ki ga večina pozna po hudih potresih, ki so ga prizadeli v zadnjih par letih, ne pa tudi po tem, kako povsem unikatno in pristno je. Ne vem, ali sem se že tako navadila na kiwi življenje ali je kaj drugega, ampak tukaj se počutim skoraj kot doma oz. bolj domače, kot kjerkoli drugje na NZ (mogoče z izjemo Aucklanda...jap, dolga zgodba, ker midva z A sva bila skozi ljubezen in sovraštvo...in sva zdaj nekako na "moj dom na NZ"). Mogoče tudi zato, ker izkoriščam slovensko gostoljubnost in malo "crasham", hehe.

Kakorkoli že- Chch ima svoj poseben šarm, ki te težko pusti ravnodušnega, hkrati pa potresom navkljub (ali pa morda prav zaradi njih), ponuja veliko in veliko...od peščenih plaž, ki so raj za deskarje do divjih prepadnih obal, ob katerih človek preprosto obnemi, sploh ko ima čast v naravnem okolju spoznat še čisto preveč luškanega tjuljnja. Da ne omenjam, da ima lokale, v katerih si lahko tudi zdravo živeči vegani brezskrbno razvajamo brbončice. Osebno pa me je najbolj navdušila njegova pozitivna naravnanost, osupljiva prijaznost in preprostost ljudi (čeprav je to nekako vsesplošna kiwi stvar), njihova povezanost in pa to, kako hudičevo kreativni so tukaj. Kako iznajdljivi, všeč mi je ta umetniška, rahlo alternativna scena, ki se je tukaj da zaslediti na vsakem koraku.

Ja, večina ljudi (beri: popotnikov) reče nekaj v smislu, da ja, saj Chch je kul, sam je center zagrejen z ograjami in eno samo veliko gradbišče. Ampak kako je že rekel mali princ- da če hočeš videt bistvo, moraš gledati s srcem ali nekaj. Tisti naš domači-bistvo je očem skrito-je morda še boljši. In včasih moraš pogledat v drugo smer, da vidiš biser. In tukaj jih je kar nekaj.

Že samo utrip na ulici...ne vem, težko ga je opisat. Kljub veliki tragediji, ki se je zgodila, ko je 185 ljudi izgubilo življenje, ko se je njihovo mesto dobesedno porušilo in spremenilo v prah,...so iz tega uspeli potegniti najboljše, kar se morda sliši precej čudno, ampak mislim pa, da kar drži. Zdaj odloč(e)no gradijo dalje, pri tem pa niso pozabili na tisto rimljansko- kruha in iger. Kruha (dela) je zaradi potresa baje več kot dovolj, iger pa tudi. Pa pod igre ne mislim nič kaj posebnega, pač pa zgolj to, kako jim je uspelo v mesto prinesti umetnost, kulturo...in upanje.

Resda je mesto zagrejeno z ograjami, ampak te ograje imajo luškane barvne kocke v različnih vzorcih, ki takoj poživijo mesto. Pred nekdaj mogočno katedralo, imaš človeka v uniformi, ki prijazno svetuje turistom. Trgovine porušene in nedelujoče? Pomislite še 1x. V centru imaš kup barvnih kontejnerjev, enega na drugih, v njih pa trgovine-pa ne kake impro lige, ampak take čisto ta prave, luškane, vabeče, zabavne,... Umetnostna galerija je ena tistih stavb, ki je zaradi potresa zaprta. Pa mislite, da je zato "zaprta" tudi umetnost? Hja, te se na da zapret, to dokazujejo premnogi ulični umetniki, ki so ustvarili ene res posrečene grafite, ampak umetnost živi tudi v kontejnerjih (ne moreš verjet, kak so luštni in priročni). Gre za t.i. Art Box-e, ki jih je moč najti širom Chcha in v katerih imajo razne razstave in umetniške inštalacije. Najboljše za plitek žep popotnika pa je to, da je vstop prost. Sweet as!

Da ne pozabim še na Botanične vrtove, ki so prelepi in v katerih bi se človek lahko izgubljal in izgubljal. Tisti, ki se jim zapravlja, si lahko privoščijo punting (s čolničkom po reki, tako angleško, hehe), vožnjo s tramvajem, gondolo, obisk Antarktičnega centra...ne glede na "globino" žepa pa je OBVEZEN obisk muzeja- Canterbury museum, kjer je prost vstop, zaželjene pa so donacije. Če ne greš sem, pol ne veš kaj zamujaš. Sama sem ga skoraj, skoraj zamudila, ker bi morala v nedeljo že potovat domov, pa je bila cela mala štala z odpadlim avtobusom, novim bukiranjem in vsem,...ampak sem ta "extra" dan izkoristila za obisk in mi niti malo žal. Ker je bilo super. Tukaj si lahko praktično ves dan in se učiš o Maorih in njihovi zgodovini/kulturi/tradiciji, potem imajo (trenutno vsaj) razstavo del angleškega umetnika Banskyja, pa dinozavre, azijsko kulturo, Antartiko,...ma v glavnem toliko vsega, da sploh ne vem, če vse omenjat. Samo obiščite, če ste tukaj. Mogoče imate še tako srečo kot jaz in naletite še na eno izgubljeno dušo pa preživite kul dan. Kljub stresu, ki vam ga povzroči odpadli bus.

Za konec pa seveda še tista veganska-kam jesti? Žal sem zaradi nepovezanosti avtobusa s tistim delom mesta zamudila tržnico, kjer lahko poskušiš presne dobrote, imela pa drugo srečo, da sem bila relativno blizu (okoli 2 km, no, hehe) vegi restavracije The Lotus Heart. Po dolgem času jedla torto, čokoladno vegansko, brez soje, ki je bila sicer dobra, ampak za moj okus vse presladka, predvsem pa super nasitna. Naslednjič sem spet šla na "sladko"...tokrat presna tortica (čokoladna, itak, z dodatkom mete), zelo okusna in dobra (ampak LBO je le LBO), ampak sem se pa čisto zaljubila v Vanilla Nut žitno kavo, ki sem jo dobila postreženo s svežim "mlekom" iz indijskih oreščkov. Yummo!

Kiwiji so nasploh prijazni ljudje, ampak da bi pa te kar tako pozdravljali na ulici oz. v parku, pa še nisem doživela! Ko že omenjam štalo z busom- v nedeljo bi morala potovat, pa so zaradi bolezni šoferja odpovedali, yikes, tak da sem se kot prvo zaman vstala ob 5.30, plačala taxi in stala vsaj 2 uri na ploščadi, vsa otovorjena s prtljago. Ko je postalo jasno, da busa ne bo, sem vse vlekla (ni mi bilo več za plačevanje taxija, haha, kot en Gorenjc' sem) čez park do hiške (in pri tem skoraj spustila dušo, ampak imela vsaj lušten zajtrk na klopci ob reki, sončku in račkah). No, gospoda, ki sta se zjutraj sprehajala s psom pri avtobusni postajanki, sem zdaj srečala na drugem koncu parka in ju je zanimalo, kako je z busom, pa če vem, kam grem, ker če iščem namestitev, mi morata povedat, da je v tem delu mesta ni...jima vse pojasnila, si zaželeli lep dan in šli vsak svojo pot. Take majhne pozornosti in prijaznosti te prav ogrejejo. Ja, corny in cheesy, ampak hej,...;)

No, ta blog sem napisala v nedeljo, po obisku muzeja v prijetni družba Američana, po tem, ko sem rešila preplah z busom in vsem,...objavljam pa ga šele zdaj, v ponedeljek, ko sem (upam vsaj, haha) že na "varnem" v Nelsonu, od koder me kmalu čaka nova pot in nove dogodivščine, take, zaradi katerih sem sama osebno mislim da v prvem planu sploh prišla sem. Več pa kmalu! Samo da varno prispem in da ne zajinxam česa. Aaaah.:)

Zaključek: Chch je treba obiskat. Pa ne samo zaradi debate o ščitnici.:)

PS: V Nelsonu sem...več o vsem pa...kmalu. Mogoče. :P
shopping pod ''streho''

le še ena od kul stvari...vzami si kompliment ali pa ga podari :)

shopping
art box...eden od njih
ja, pa iiii, mačice...

beep beep :)

umetnost na vsakem koraku

kartonasta cerkev

preprosta, a ganljiva instalacija. 185 raznoraznih stolov, prebarvanih v belo, v spomin na žrtve potresa 2011

srček
kaj me budš/motiš, matervola, no?!
ok, naj ti bo, bom poziral

ne rabi besed

žal oblačen dan, ampak obala, ocean in nasploh vsa okolica nič manj impresivna

raw beauty
čist ta zadnji ni hotel lih sodelovat. camery shy ali nekaj :)
ni kaj, nz je izjemno fotogenična.

new brighton.
to me je spomnilo na moj punting v cambridge-u. samo da je bilo uš, ker smo se šli turiste decembra. don't ask.:)

dokaz, da gradbišče ne rabi bit dolgčas 1

in dokaz 2

nz in knjižnice. nekaj posebnega. blog za sebe. samo ta pa absolutno zmaga. tak razgled. že itak so knjižnice moj mali raj, samo, da pa mam' tako...se verjetno naselim vanjo :)
gromozanska čoko torta. vegan style.
najboljša žitna kava ever. moram prinest domov. pa presna tortica. njamsi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar